torek, 18. september 2012

Your ♥ is free, have the courage to follow it. (Braveheart)



Po dolgem času se spet javljam na svojem prostorčku, neučakana, da začnem. Tale post bo verjetno malo daljši, malce bolj oseben, pa vendar... Napisan, da morda komu pomaga in da osvobodi vse tisto, kar v meni vre že nekaj časa. 

Spremembe so edina stalnica v življenju, pravijo. Moje življenje se je nedavno obrnilo na glavo, reorganiziralo, scentrifugiralo. :) V dobrem smislu. No, lahko bi rekla, da je bilo ufff zelo hudo, težko, čustveno... Vendar na koncu edino prav. Odločila sem se, da zaupam. Sebi, njemu, vesolju. Prišel je čas. Čas zame, da najdem sebe, zaživim v vsej svoji biti, postanem bolj jaz kot sem kadarkoli bila. Iz dneva v dan sem ga prelagala, se izmikala, si zatiskala oči. Vendar v sebi vedno bolj čutila, da moram spremeniti smer. Da moram stopiti na svojo pot, pa čeprav me je bilo tako strah, da sem se tresla celo na fizični ravni. Glasek nekje znotraj pa je postajal vedno bolj močan, kljub mojemu upiranju je vztrajno klical po svobodi, me opominjal, da ga bom enkrat morala upoštevati. Verjetno res drži, da svojemu srcu ne moraš ubežati, zato je bolje, da ga čimprej poslušaš. Da slediš svoji intuciji, željam...

In glavna sestavina? Pogum. In zaupanje, da bo vse ok in samo še boljše. Ne smem se ozirati nazaj, le toliko, da vidim, kaj lahko dobrega vzamem za naprej. Nazaj se oziram z nasmehom, hvaležna za vsak lep spomin, za vso toplino. Hvaležna za vse izkušnje ter za vsako preizkušnjo, ki mi je v življenju kdaj prišla na pot. Brez njih ne bi bila taka kot sem. Brez njih morda ne bi tako zelo cenila življenja. In svojih najbližjih, ljudi, ki me poznajo, katerim sem odprla svoje srce in delila marsikatero grenko izkušnjo. In nenazadnje, zaradi katerih je moje življenje veliko lepše, lažje. Prava prijateljstva so res najbolj dragoceni diamantki na moji ogrlici življenja. Rada jih imam, te moje spešl osebice. 
Zelo zelo zelooo! In sem hvaležna, ker so mi vedno stale ob strani in vem, da bomo vedno tu drug za drugega, v vseh sončkastih trenutkih in tudi tistih drugih. To je življenje. Ponosna sem sama nase, kako fajn prijatelje imam, kako trdne vezi sem spletla. To je nekaj, kar mi daje varnost in toplino, kjerkoli sem. Ko veš, da nekomu ogromno pomeniš... Lepi občutki, res. 

Najprej pa moraš seveda imeti rad tudi sebe, da lahko svojo ljubezen daješ naprej. Najprej moraš napolniti sebe in to početi non-stop, da se ne izprazniš. Duhovno, čustveno, energetsko. Moraš si vzeti čas zase in za premislek o svojem življenju, o tem, kaj želiš, kaj ti riše nasmeh na obraz in ob čem ti poskoči srce. In potem to početi, najbolje vsak dan. Kdaj pa, če ne zdaj??? Tudi sama sem predolgo prelagala zadeve na jutri, ki pa ga nikoli ni bilo. Slepila samo sebe, da jutri pa res. Naslednji teden. Mesec. Bala sem se skočiti, strah me je bilo tistega neznanega. Bavbava z velikimi očmi, ki požira tiste, ki preveč in predolgo razmišljajo o njem. Naberejo se leta in postaja vedno večji. Zdravilo - da mu pogledaš v oči, storiš tisto, kar v tebi že dolgo tli. Na drugi strani je res lepše, brez odlašanja, samo polno in izpolnjujoče življenje, kjer pridobiš iz dneva v dan. Nove izkušnje, samozavest, odpirati se začne nov svet, nove možnosti, stopaš vedno bolj iz svojih okvirjev. Ključni pa je tisti prvi korak. Tisti grozni prvi korak, za katerega marsikomu zmanjka poguma.

Mene je naprej pognala misel, kako se bom počutila na koncu življenja, če ne bom poskusila, vsaj sprobala kako je. Bom obžalovala, da si nisem upala niti premakniti se v drugo smer? Seveda bi. Mi bo uspelo? Kaj si bodo mislili drugi? Me bojo imeli še vedno radi? Bom imela zadosti denarja? Če ne poskusim - se bom vedno spraševala, kako bi lahko bilo? Vsi si zaslužimo, da zaživimo svoje življenje s polnimi pljuči, ne nekaj na pol... In če niste prepričani, da ga živite, potem ga verjetno res ne, drugače se ne bi spraševali. ;) In se ne bi zbujali sredi noči in se spraševali, ali je to to. Sama sem imela vedno bolj prekinjen spanec, nisem mogla zaspati, po glavi se mi je podilo na tisoče vprašanj, občutkov krivde, dvom. Dokler nisem prišla do točke, ko sem ugotovila, da se moram predvsem nehati ozirati na druge in na svojo preteklost. Dati sebe na prvo mesto in se vprašati, kaj si zares želim - najboljši nasvet, kar sem ga dobila. Bodi pogumna in pojdi za svojo srečo, vse se bo uredilo, svet ne bo propadel, če boš ti krenila po drugi poti. Življenje je treba živeti, ne pa o njem le razmišljati, ga planirati. Če se vam ponudi priložnost - zgrabite jo! Če ljubite - povejte!! Če imate sanje - pojdite za njimi!!! Zaupajte, odločite se in naredite prvi korak k življenju, ki si ga želite. ZDAJ naredite vsaj eno majhno stvar, ki vam bo pomagala, da se boste počutili bolje. Vsak dan naredite korak dlje, obkrožite se z ljudmi, ki vas imajo radi in vas podpirajo, predvsem pa sami zaupajte vase. Nadzorujte svoj um in slabe misli takoj zamenjajte s pozitivnimi. Ne bojte se spremembe, premagajte svoje strahove in izkoristite svoje darove. Bodite oseba, o kateri sanjate, da bi bili!

Vem, da sem šele na začetku neke nove poti in priznam, da je hkrati strašljivo in po drugi strani neznansko vznemirljivo. In kar je nabolj zanimivo, ta občutek mi postaja všeč (woohoo there goes "a rima":) Ker sem se na lastni koži prepričala, da strah le ni tako grozna stvar. In da je res super narediti nekaj, kar veš, da bi moral (da bi bilo dobro zate), pa si do sedaj nisi upal. Strah je naša lastna stvaritev in tako kot smo ga ustvarili, ga lahko tudi uničimo - sami. Zaupam. Želim si. Vem, da bom. Svoje sanje nosim v sebi in jih spuščam v vesolje. In se smehljam ob svojih presenečenjih vsak dan. Če sem se zmogla obrniti na glavo in pogledati svet še iz druge strani, zmorem vse.


TAKE RISKS & KEEP ON BELIEVING!!!   maych  ʚϊɞ




2 komentarja:

  1. Maych, super poste pišeš, tale mi je pa še posebej všeč. ;) Se popolnoma strinjam z vsem napisanim, predvsem s tem, da je vredno (vsaj včasih) stopiti iz svojih okvirjev, se soočiti s svojim strahom, slediti svojemu srcu! Pustiti preteklost za sabo in mnenja drugih ljudi ob strani- ja, to zna biti težka lekcija, ampak vredna truda. Je pa res vse lažje, če imaš ob sebi prave prijatelje, to so res dragoceni diamantki ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Majč zelo, zelo globoko in vredno obranja!*Lejla

    OdgovoriIzbriši