torek, 15. januar 2013

Narava, to je TO!!!




Najbolj čista energija :))) To spoznavam vedno bolj, zadnja leta še posebno. Narava vedno posluša, a hkrati toliko pove. Nam napolni dušo, če ji le znamo prisluhniti. Osebno verjamem, da če se odpravimo v naravo z iskrenimi nameni, se bo narava zlila z nami. Prišle bodo živalice, to sem izkusila že neštetokrat - metuljčki na mojih supergah, pikapolonica na roki, srnice, jeleni… Nazadnje čebelica (ja, sredi zime), ki se je sončila na mojih laseh. 

Narava vedno pomaga. Neštetokrat sem se že sprehajala in iskala odgovore na mnoga težka vprašanja… In potem to željo po vedenju spustila, z zaupanjem, da bom odgovor že izvedela ob pravem času… In vedno prišla domov napolnjena s svežo energijo, elanom, pomirjena.  Tako kot zdravi dotik tople osebe ali prisotnost živalic, zdravi tudi narava, ki nam je dostopna vsem. Saj smo vendar del nje, to je večina kar pozabila... :) In ko ostanemo čisto sami, ko mislimo, da ni nikogar, ki bi mu bilo mar… Se vedno lahko obrnemo nanjo, gremo v gozd, čez travnike, med drevesa. Narava nas vedno spomni, da je življenje samo naše in da se ne rabimo ozirati toliko na druge, na nepravična obsojanja, negativnost ljudi, ki se svojih šibkosti niti ne zavedajo. Ne, vsak mora delati le na sebi, slediti svojemu srcu, opustiti pridobljene vzorce, zamere, rane, strahove, dvome… Vsak hodi po svoji poti, vsak lahko sodi le o svojem življenju. In postane s svojim življenjem drugim zgled ali pa opozorilo. Izbira je vaša, moja, tvoja. Da odpustimo drugim in sebi, da si dovolimo iti za svojimi sanjami, da si upamo raziskovati kdo smo v resnici, brez mask. Kdo smo v tistem jedru.

V odnosih se tako radi in zlahka zapletamo. Sama sem že velikokrat opazila, da pri določenih odnosih fizična oddaljenost dejansko veliko pomeni. In takoj ko smo spet v stiku s to osebo, se prejšnji vzorec lahko spet nemudoma vzpostavi, čeprav si želimo neke distance. Zdi se mi, da je v življenju res umetnost, da se naučimo biti samostojni, resnično samostojni in samosvoji.  Umetnost, ki zahteva dosti poguma. Sama zaenkrat še nisem tako daleč in morda je to lekcija, ki se jo moram naučiti v tem življenju. Resnično spustiti ljudi, ki ti veliko pomenijo, da gredo po svoji poti. Oziroma dovoliti sebi, da greš po svoji poti, kar tudi lahko pomeni, da moraš spustiti določene ljudi, odnose, zamenjati okolje…

In narava nas še  kar uči in vedno nas bo. Vztrajno nam kaže, kako je življenje preprosto in da je popolnost je v nepopolnosti. Da ne potrebujemo veliko za svojo srečo. Le sami sebe, zaupanje vase in čimmanj kompliciranja. Mislim, da na koncu življenja nikomur ne bo žal, da ni imel tistega dragega fotelja/(u-name-it)... Ali pa da ni imel vedno pospravljenega stanovanja ipd. Spominjali se bomo odnosov, tega ali smo bili po srcu dobri do drugih, ali smo šli za svojimi sanjami ali ne ter ali smo drugim pustili, da so to kar so in jih spodbujali, da najdejo najboljše v sebi.

Meni se zdi najbolj pomembno, da živim čimbolj čisto življenje, čimbolj iskreno, veselo, čimveč druženja z ljudmi, ki mi veliko pomenijo in verjamejo vame ter čimmanj obremenjevanja s tistimi, ki sejejo negativizem. Vsak lahko tarna nad svojim življenjem ali pa se s problemi sooči, se iz njih nekaj nauči in gre naprej. Solze osvobajajo. Akcija pa rešuje!! :) Sama se trudim in vedno se bom. Živela, pisala, pela, brala, rasla. Z vsemi izzivi, ki jih srečujem na poti. To je moja pot. V kakšno življenje pa verjamete vi? Vsaka pot je prava, zanimiva, poučna. ;) 


hugs&greenSmoothies vsem,   maych ʚϊɞ