petek, 16. junij 2017

Every ending is just a new beginning ♡



 ~

Včeraj zvečer je moje srce neskončno bolelo. Krvavelo. Samo Edini na max-volume. Solze, ki mehčajo bolečino. In hvaležnost za vse kar je bilo. Čisto vse. Brez vsega tega ne bi bila jaz. Brez vsega lepega in vsega bednega in težkega ne bi bila to, kar sem. Močna, ranljiva, pozitivna in z vedenjem, da zmorem vse. Pupina žirafica in vonj po vseh spominih, ujetih vanjo. Mehak plišast srček, ki sem ga pograbila iz škatle. Oboje mi v tem trenutku pomaga in po drugi strani boli še bolj. Do točke, ko se zlijem z bolečino in ji pustim, da traja. Naj traja v neskončnost, predam se ji. Ne vdam, ampak predam... Da jo začutim v vsej svoji polnosti, zakaj bi se ji izogibala. Hočem čez njo, skozi njo, da bo(m) zares. Čutila, prebolela, izgorela, preživela.. Potopim se vanjo in Tomijev glas mi pomaga, daje neko trdnost. Ja saj vem, moji Siddhi. But... Been with me through sooo many stuff, da... Moraš najti način, ki ti pomaga.. Zame je to to. Narava. Tla pod nogami, trava in marjetice, nebo in zvezde in luna in celo vesolje. In vonj po kužkih, ko jih objameš. In pogled prijateljice, ki ve in čuti z mano. Na koncu pa sem tu samo jaz... Sama s sabo in z odkrivanjem same sebe in vsega kar sem, vsega kar zmorem, vsega, česar še ne vem o sebi in vsega, kar me boli, radosti in kar celim. Potopim se v bolečino in nekako me ni več, postanem eno z njo... In ko se res sprijaznim s tem, da je del mene in ji pustim, naj traja in traja, če je tako.... Naenkrat izpuhti. Naenkrat mi je lažje, vdihnem in si dovolim vse, karkoli pride... In prideta še dva vzdihljaja.. Žalosti, iskrene žalosti. In čiste ljubezni.. Vendar puščam, da je kot je in verjamem, da je vse tako kot mora biti... Zdaj trdno verjamem v to, življenje me je naučilo. Da verjamem vase, vstanem in grem naprej. Polnim svojo malho izkušenj, čustev, spominov, občutij. Vsega, kar mi je kadarkoli nekaj pomenilo in mi dalo dragocene bisere v moj mozaik življenja.. Hodim po tej svoji zanimivi poti in gledam proti soncu.. In jap, še vedno se zavedam, da takrat ko so sence največje, tudi sonce sije najmočneje. Ta misel mi je bila vedno v veliko tolažbo, mi pomagala.. You just have to go through, whatever u are going through. You just have to do it.. Unless it will be waiting on you and some day u will have to deal with it, if you'll want to move forward.

In kako zanimivo, ta zapis sem hotela napisati o čisto drugi temi.. O mojih sanjah&snežinkah sredi poletja :) :) No, saj v bistvu niti ni popolnoma druga tema, ker se itak vse povezuje in bi lahko kar nadaljevala, vendar ne bom. Naj bo ta zapis posvečen eni lepi in pravljični ljubezni, ki sem jo imela čast doživeti. Naj ta zapis sije od iskrenih čustev in naj poleti visoko v nebo, kakor ptice in veter. Naj poboža moja dva bela metuljčka in naj puhti od ljubezni, ki jo nosim v sebi. Čutim, da zaključujem. Končno. It was about time.





 ~

Iz škatle prijemam svoja stara nova oblačila in jih gledam kako bodo živela popolnoma druge stvari in ljudi, kot sem mislila. Odpiram zadrgo na torbi za na plažo. Hihi, kako zanimivo, ravno pravi letni čas.

Odprem ta notranji žep zeleno-modre torbe in zagledam..::: .kamen srcek.❤🐬
In se zjokam. Od lepega.

Večni spomin na ljubezen, ki se je zgodila. Boli, ampak vem, da bom ok. In še Pupika je z mano, čutim jo kako me je prišla obiskat. 

Okol&okol, always **  maych ʚϊɞ